Rak pri nas ni dobrodošel. Nikoli več.
Bodi v neomajno podporo bližnjemu ob diagnozi rak. To ni samoumevno. Mnogi se take odgovornosti in naloge tudi ustrašijo. Ampak ti nisi eden/ena teh. Ti boš pomagal/-a svojemu bližnjemu, da to premaga. Tukaj je del naše zgodbe.
Rak. Vedno mi je bila ostudna, odurna beseda. Ko se prikrade v tvojo družino, to lahko pomnožiš krat sto. Po bitki (ker to je dolga vojna in težko določimo končnega zmagovalca), je lahko vsak general. Če bi spet slišal tisti klic, ki me je pričakal konec oktobra – »Tjaša ima raka …« – a bi reagiral kaj drugače, bi ubral drugačno pot? Dokler nisi v tem, lahko samo ugibaš … dejstvo pa je, da vrhunca čustev, ki kar naenkrat vzkli v tebi, ne moreš ustaviti. Nikoli ni šlo zame, v tej zgodbi nisem bil v prvi bojni vrsti. Čeprav bi najraje bil ravno to, tako bi bilo vse lažje. Šlo je v prvi vrsti zanjo in nato za nas. Kako se bo s tem spopadla ona? Kako se bomo s tem spopadli mi?
Od tega klica je minilo skoraj leto dni. Kaj sem se v tem času naučil? Da smo vsi skupaj neskončno močnejši, kot sem to morda sprva verjel. Da so, na našo (moško) srečo, ženske veliko bolj dovzetne za vsako malo spremembo na njihovih telesih. Mi zmotno verjamemo, da bo kaj kar izginilo. Samo od sebe. Ko je Tjaša začutila malo izboknilo nad svojimi prsmi, je šla že naslednji dan k zdravniku. In temu se reče sreča v nesreči. Ker je hudiča prepoznala dovolj zgodaj.
Najprej sem v internetni iskalnik napisal rak na dojki. Potem sem ga detajlno raziskal. Preveril sem tudi smrtnost, ker sem želel o njem vedeti vse. Osebno se lažje spopadem z nečim, kar poznam, tak pač sem. Ne želim tavati v temi. Nisem dovolil, da nas preplavi malodušje. Še manj pa obtoževanje. Za nastalo situacijo ni bil nihče od nas kriv.
Vseeno sem se močno zavedal dejstva, da smo družina. S tremi majhnimi otroci. Torej spet, tukaj še zdaleč ni šlo zame, ampak za nas. Vso organizacijo (šola, vrtec, interesne dejavnosti, krožki, prehranjevanje ipd.) sem prevzel na svoja pleča. Včasih je bilo res težko, a pred sabo sem imel le končni cilj. Tjašino ozdravitev. Da temu raku na dojki pomahamo v slovo.
Naloga partnerja je tudi ta, da je vedno na voljo obolelemu, tistemu, ki se zdravi. Tudi emocionalno. Moraš biti močan vsaj za dva. Tudi v tebi vre, tudi v tebi je skrito tisoč in eno neodgovorjeno vprašanje, vendar je ključno, da si vedno prava in zdrava podpora. Da si vse to, kar si tvoj partner želi biti. In kar bo sčasoma zagotovo spet postal.
Pred otroki nisem nič skrival. Nisem govoril o tem, da je njihova mamica bolna, ampak da se zdravi. Četudi je utrujena, je vsak dan boljša. Četudi je bila ta dan spet na kemoterapiji, bo zaradi tega še močnejša. Čeprav danes ne zmore, da se podi za njimi, se prav zaradi njih zdravi. In to so sprejeli. Še najtežje je bilo naši šolarki, ko je videla, da Tjaši izpadajo lasje. Ker je bila s tem bolezen resnična. Ampak na srečo so ji turbani, kape in pokrivala sila všeč.
Mene pa so vseskozi in skoraj vsi spraševali, kako je Tjaša. Ker nisem imel pravega odgovora na to, sem ji rekel, da si bom na majico natisnil njeno telefonsko s pripisom »Tle jo maš pa jo poklič«. Šalo na stran, tudi za vse partnerje je to neverjetno zahtevno obdobje. Jaz sem ga lažje prebrodil tudi tako, da nisem nikoli pozabil nase. Večerni sprehodi, zdrav življenjski slog in ogromno smeha so bili tukaj zame ključni.
Naše – govorim naše, ker smo bili v tem vedno skupaj – zdravljenje je trajalo približno deset mesecev. Vedno sem govoril, da težko leto dni ni nič v primerjavi s srečnim in dolgim življenjem. In tako smo šli v to zgodbo. Žal mi je le tega, da nismo že prej uredili primernega zavarovanja, ker je bil izpad dohodka zaradi dane situacije seveda precejšen. Dodatnih terapij je malo morje, za zdravje tebi ljube osebe bi pa vedno naredil vse in le najboljše.
Res pa je, da smo imeli pred očmi vedno le srečen cilj, pot do tja ni bila pomembna. Sedaj je Tjaša zdrava in vsi skupaj smo prepričani, da bo vitalen del naše družinske celice še zelo dolgo, skoraj neskončno.
Žal je tako, da nobena vrsta raka ne izbira. Rak na dojki tudi ne. Na srečo pa to pomeni, da v tej zgodbi nismo sami. Še ogromno ljudi je, ki se prav tako borijo. Nikoli se ne predaj. Brez slabe vesti poskrbi tudi zase. Kajti, če boš ti dovolj močan, boš lahko poskrbel tudi za tvoje najbližje. Nikoli se ne predaj malodušju. Mnogi si želijo lahkega življenja. Še lepše pa je, če si dovolj močan, da premagaš vse ovire na poti in si podrediš težkega. Najmočnejši/-a si!
