O svojih pričakovanjih se temeljito pogovorimo

Intervju: Katarina Veselko, psihologinja iz O. K. Consultinga

Danes je starševstvo nekaj povsem drugega, kot je bilo to še pred desetletji. Mladi pari so pred številnimi izzivi, ko si ustvarjajo družino.

Čeprav je naš sistem socialnega varstva dober in zagotavlja podporo, so hkrati mlade družine v tem še vedno zelo same in pogrešamo skupnost, pravi Katarina Veselko, psihologinja iz O. K. Consultinga. Z njo smo se pogovarjali, kako naj se mladi par pripravi na otroka in na kaj vse je treba pri tem misliti.

Kdaj je torej pravi čas, da se odločimo za otroka?

To je zelo individualno. Ne moremo na splošno reči, ali je pravi čas pri 20 ali 40 letih. Če pa govorimo o psihološki pripravljenosti na otroka, je to takrat, ko smo zmožni dati za neko časovno obdobje svojega notranjega otroka na stran. Nekateri to lahko naredijo že zelo zgodaj, nekateri nikoli. Idealno bi bilo, da smo pripravljeni na dve stvari. Začasno se odpovemo svojim željam, igri in zabavi; dokler je otrok dojenček, je v življenju staršev tega razmeroma malo. Prav tako je dobro, da smo razrešili lastne bolečine iz otroštva, saj jih sicer otroci neizogibno sprožajo. Naloga staršev je, da namesto otroka predeluje njegove intenzivne čustvene izkušnje. Ko pa podoživljamo lastne bolečine, otroku ne moremo ponuditi tistega, kar potrebuje, da se pomiri.

Kakšno vlogo pri tem igrata čustvena zrelost in finančna samostojnost?

Pri kom, ki se odloča za otroka, je čustvena zrelost bolj pomembna od finančne. Ni namreč revščina tista, ki otroke zaznamuje in travmatizira, ampak je to predvsem pomanjkanje občutka varnosti. Najbolj pomembna stvar za otroka v zgodnjem otroštvu je vsaj en odnos varne navezanosti. To pomeni, da nekdo otroku zagotavlja prostor, v katerem je ljubljen tak, kakršen je, in da je, ko potem brez ustrezne (tudi strokovne) podpore z otrokom ne bomo mogli ustvariti odnosa varne navezanosti.

Pri odločitvi, da bi imeli otroka, igra torej svojo vlogo tudi pogum?

Odločitev za otroka zahteva pogum, saj vsebuje ogromno ranljivosti in veliko neznank. Ranljivost pomeni negotovost, čustveno izpostavljenost in tveganje. Ko se odločimo za otroka, se odpremo doživljanju, ki si ga je vnaprej težko predstavljati. Še posebej če se v starševstvo spustimo z vsem srcem; če smo se pripravljeni spoprijeti s svojo ranljivostjo in sprejeti, da ne moremo vsega narediti prav in da nimamo vsega pod nadzorom. Poleg tega je to za marsikoga prva izkušnja, ko mora vse odločitve sprejeti sam/-a, hkrati pa te ključno vplivajo na življenje druge osebe, kar je ogromna odgovornost.

Kako naj se mlad par pripravi na prihod novega člana v skupnost?

Bolj kot to, da imata pripravljen seznam stvari, ki jih bosta potrebovala za otroka, je pomembno, da uskladita svoje predstave glede življenja v družini. Splača se pogovarjati o življenju v svojih primarnih družinah, kaj je bilo tam dobro in bi si želela tudi zanju, kaj pa bi si želela drugače. Nujno je tudi, da se vnaprej pogovorita o svojih pričakovanjih, tudi o povsem osnovnih stvareh. Kako si bova delila starševski dopust? Kdo bo vstajal ponoči, kdo previjal čez dan … Pred nekaj desetletji je bilo samoumevno, da je otrok v oskrbi ženske, in ti pogovori niso bili potrebni. Danes je vse to stvar dogovora med partnerjema. Pogovore je dobro opraviti med nosečnostjo, še bolje v času odločanja za otroka. Pomembno je, da v partnerstvu drug z drugim delimo, kaj potrebujemo, ko nam je težko, in kako nas partner/-ka takrat lahko podpre.

In kateri so naslednji koraki, ki mogoče takoj na začetku niso pomembni, so pa nujni, da jih naredimo?

Tako kot živimo v zahodnem svetu, kjer v prvem letu otroka za dojenčka skrbi skoraj izključno mama, ki je večino dneva z njim sama, ni naravno. Dojenček ima več potreb, kot jih je ena sama odrasla oseba sposobna zadovoljiti. Tudi to je eden od razlogov za veliko pojavnost poporodne depresije. Po eni strani so ženske izčrpane, ker morajo ves čas skrbeti za potrebe nekoga drugega in ignorirati svoje lastne, po drugi pa so osamljene, ker za njihove potrebe ne skrbi nihče. Od kolegice psihologinje in poporodne dule Asje Samec sem se naučila: mama se ukvarja s čustvenimi in fizičnimi potrebami dojenčka, partner naj bi se ukvarjal s čustvenimi in fizičnimi potrebami mame in bil steber zanjo, on pa naj se po podporo v tem prvem obdobju obrne navzven. Prve tedne po rojstvu otroka je torej pomembno, da skrbimo predvsem za mamo.

Mlado mamo je torej treba razbremeniti in ji pomagati?

Tako je. Otrok ne potrebuje popolne, ampak dovolj dobro mamo. Mama je lahko dobra le, če je sama dobro. In če družina ne more zagotoviti varnega okolja, v katerem lahko otrok ustvarja odnos varne navezanosti, potem bo to zelo slaba popotnica zanj. Skoraj vse druge psihološke motnje in bolečine so povezane s pomanjkanjem varne navezanosti v otroštvu. Pomembna odločitev za vsako mlado družino, za oba starša, sploh pa za mamo, je, da se nauči prositi za pomoč in jo tudi sprejme. Pred rojstvom je smiselno poskrbeti za to, da bo za večji del opravil poskrbel kdo drug: sorodniki, plačana gospodinjska pomoč ali dostava hrane, prijatelji … Tudi za obiskovalce mlade družine velja, da na obisku kaj naredijo; pomijejo kopalnico, obesijo perilo, skuhajo kosilo. Mladim družinam svetujem, da če je le možno, ko se odločajo za otroka, da si ustvarijo skupnost, v kateri člani te skupnosti skrbijo drug za drugega.

Zaupajte nam še kakšen praktičen nasvet glede skrbi za dojenčka, da bosta zadovoljna tako mamica kot dojenček.

Poskrbeti je treba, da je mama čim bolj spočita, nahranjena in čustveno podprta. Lahko povem, kaj deluje za našo družino, si pa vsaka družina te stvari uredi po svoje. Svoji deklici sem kot dojenčici veliko nosila v traku. Otroci tako zadovoljujejo svojo potrebo po bližini in zato manj jokajo, so manj sitni in lažje oblikujejo varno navezanost. Podobno deluje skupno spanje ter dojenje in hranjenje na njegovo pobudo, ne po urah. Dojenčki niso sposobni manipuliranja, in ko se oglasijo in zajokajo, se zato, da zadovoljijo svojo potrebo. Ustvarjajte odnos s svojim otrokom in se odzivate na njegove potrebe in želje. Pozorni starši so najboljši strokovnjaki za svojega otroka.

Veseli bomo še kakšnega namiga za uspešno starševstvo z malčkom.

Ko se otrok začne ločevati od mame in se simbiotski odnos med njima rahlja, je pomembno, da zanj ostanemo varna baza. Ko malčki začnejo raziskovati in se ozirajo nazaj, kje je mama, je pomembno, da je ona vedno tam in mu sporoča, da je svet varen kraj. Ko malčki začnejo uveljavljati svojo voljo in uporabljati besedico ne, se obneseta dva nasveta. Prvi je: izbiraj svoje bitke. Tam, kjer ni pomembno, ne postavljamo omejitev. Dovolimo otroku, da se umaže, da skače po lužah, in zaradi tega ne sitnarimo. Bodimo pa dosledni tam, kjer je pomembno: pri varnosti. Ustvarimo okolje, da nam ne bo treba postavljati veliko omejitev in da se bomo tistih, ki so nujne, zares držali. Če je omejitev preveč, bo potreba po uporu večja in otrok bo težje sledil pomembnim pravilom. Drugi nasvet je: tam, kjer lahko, otroku pustimo izbiro; kaj bo oblekel, kaj bo jedel. Ko otrok lahko izbira, gradi svojo osebnost. Tako ve, da so njegove želje in potrebe pomembne, da se lahko odloča samostojno, in se zato manj upira pomembnim omejitvam.

Intervju je bil objavljen v Vita magazinu življenja, pomlad 2021

Fotografija: eugenalesiuc.ro