Naša mala nočna mora

Si tudi ti že kdaj zbolel/-a na dopustu? Mic in Katka sta z nami delila prigodo, ki se jim je pripetila na potovanju po Tajski, na pomoč pa jima je priskočil asistenčni center NLB Vita Tujina.

“Fak, še en dan tukej?!”, sem si rekel zdaj sedem dni zapored. Pred mano pa turkizno morje, zvok valov in gekotov, vonj po kokosu in mangotih …

Takoj, ko smo prišli na otok, se je začelo nekaj kuhat. Najprej pri meni (Mic), ko sem že prvo noč kuhal tako močno, da sem celo noč vročično blodil in se ciklal v to, da sem stilist od Dua Lipe in da tej smrklji nič, kar ji dam, ni všeč. Celo jebeno noč. Čez slaba dva dni je zakuhala Lila. Iz prve na 40ºC in samo nemočno obležala. OK, vsaj polovico družine je bilo mobilne, tako da smo obroke in tisto ostalo najnujneše nekako zvozili. Naslednja dva dni. Potem je padla še Katka. Ostal je samo naspidiran Art.

Smo vztrajali tako dva dni z mantro “Malo še pa bo minilo” in “Saj ne more več dolgo trajat” pa “Sej mam filing, da gre na boljš”. Potem pa je počil pisker in ko se je vročina pri meni, po tem, ko končno izginila za 24 ur, spet vrnila, smo poklicali taksi in šli na drug konec otoka na kliniko. Tam pa komedija …

Najprej naj povem, da so klinike tukaj skoraj na vsakem koraku, ampak na vsakem koraku na samo enem delu otoka. Sestre in zdravnica so angleško znale 8/10 za tajske standarde, kar pomeni, da je dejansko poslušala in ti na vprašanja odgovorila smiselno, brez da bi ti ponujala cenejšo sobo ali prevoz z ladjico na snorklanje. Čistoča brez problema, organiziranost vredu, vse štima.

Naju je sprejela kar oba na enkrat, ker sva imela oba otroka seveda s seboj. Razloživa simptome, posluša pljuča, pogleda grlo, vpraša, kakšne barve stvari pljuvam. Rumeno-zeleno. Lepo. Svetuje, da naredimo test za korono – negativen. In test za gripo – negativen. Pravi, da pri meni sumi, da je okužba bakterijska in da predlaga rentgen pljuč. OK.

Sestra reče naj grem z njo, me posadi na motor in me pelje na drugo kliniko 500 metrov stran. Stopim noter, spet vse OK. Čisto, mirno, organizirano. Me radiologinja povabi v sobo, slečem majico, nastavi brado, reče naj vdihnem, škljoc, in naredi posnetek. Ga da na tisto svojo napravo, kjer je luč od zadaj in ga gleda. Pa gleda. Pa jaz gledam njo. Pa ona mene. Pa naredi c c c. In meni pade srce v hlače. Kaj za boga pomeni, ko zdravnik gleda xray tvojih pljuč sredi nekega otočka boguizanogu in naredi c c c.

Zdaj gleda na steno, kjer ima neke “študijske” plakate s stotinami xray posnetkov. Gleda plakat, pa mojo fotko, pa plakat, pa mene, pa fotko. “Evertyhing OK?” rečem ker pač kaj rečeš takrat, ko misliš, da so ti našli raka na pljučih. “Sit down sir, please wait,” in pokliče v sobo še eno zdravnico in eno sestro. Zdej štirje gledamo mojo fotko in plakate na steni. Meni se blede, ziher sem, da bom bruhal.

Pride končno sestra iz moje klinike pome, me posadi na motor in pravi, da greva nazaj do naše zdravnice. Mi bo ona razložila. Jaz seveda mehek do zadnje koščice plus tega pa še vedno 7. dan vročine in ne vem, a se mi blede ali bo res tole šlo totalno v franže.

Takoj ko prideva nazaj, me zdravnica pokliče noter. S seboj vzamem Lilo, ker če bo slaba novica, jo rabim. In zdravnica začne: “Tole je vaš xray pljuč. Vzamite prosim svoj telefon in zguglajte normal lungs xray.” Fak, ker obetaven predvsem pa taktično izpopolnjen začetek z njene strani. Zguglam, gledam, pač črno bela slika. Mi reče naj dam telefon na mizo in ona na svojem telefonu da zraven mojo sliko. Gledam, kje bi našel kakšno belo piko, ker to je edino, kar se spomnim iz Dr. Housa. “Vidite, na normalni sliki je srce rahlo na desni. Pri vas je srce na levi.”

Jebemo asa. Kaj zdaj to pomeni? Itak mi takoj postalo še trikrat bolj slabo, gledam okoli sebe, kam bom bruhnil, če bo treba. Ona pa dalje (mogoče bom kaj zajebal, ampak tako se spomnim): “Tudi prepona je dvignjena na napačni strani, kar pomeni, da imate tudi jetra na napačni strani.” Prosim? Kako lahko imam srce in jetra na napačne mestu. “Kar pomeni, da imate verjetno vse organe zrcalno.” Nič jasno, samo črna slika. “Predlagam, da ko pridete domov, greste k specialistu.”

V naslednjem kadru mi medicinski brat razlaga vsebino moje vrečke s tabletami, jaz pa Katki mojo novo odkrito situacijo. “Ni šans, ne more bit res!”. Ja, ne vem lejo. Pravkrar so štirje dohterji gledali mojo xray fotko in ta trenutek mi to povedala. Ne vem. “Pa to ni mogoče, ni mogoče!” Kaj naj zdej? Grem noter, pa jo tepem, da bo povedla drugače? Saj je ona zdravnica, ne jaz. Brat vmes konča, slišim, da ni dal antibiotikov, ga spomnim, da jih je pozabil, jih doda in gremo s taksijem in narobe postavljenimi organi nazaj v našo čumnato (po enem tednu vročine je še tako lepa soba samo temna čumnata) na rajski del otoka.

Vzamem prvi antibiotik, imam itak takoj občutek, da sem bolje. Placebo? Vseeno, tudi če je. Guglam, kaj hudiča je to z narobe postavljenimi organi. OK, načeloma ni nevarno. OK, če te kdaj operirajo, je to dobro vedet. OK, to ima tudi Enrique Inglesias. OK, ajde, ampak vseeno … what the fuck?!

Zaspim. Lila spi. Vročina nam spet vsem trem naraste. Vmes se prebudim, vidim, da mi je vročina padla, da se dejansko res počutim malo boljše. Pogledam telefon, vidim, sporočilo od Katke.

Narobe so nalepili nalepko. Oni tam, ko delajo rentgen so slučajno narobe nalepili nalepko. Narobe. Nalepili. Oni tam lepijo narobe. Namesto sem, nalepijo tja. Oni se igrajo. Malo lepijo sem, malo tja. Odvisno kakšen dan je. Oni mižijo in lepijo.

Danes je naš zadnji dan na Tanote bay. Antibiotiki so prijeli in delajo čudeže. Vstal sem ob 6 zjutraj, zbudil Lilo (brez vročine) in jo peljal k morju gledat sončni vzhod. Prvi. Moral bi biti sedmi. Potem sva zbudila Katko in Arta (oba brez vročine, Katka še vedno malo slaba) in smo šli v vodo. Prvi. Nikogar drugega. Tako bi moralo bit vsako jutro. Pa ni bilo in počutim se, kot da sem otroke prikrajšal za nekaj zelo lepega …

Če ste prebrali do sem, dajte še tole glede tega, kako sva prvič morala tudi midva koristit zavarovanje za tujino z drugega konca sveta. Ko mi je Katka povedala, da moram preden grem tu k zdravniku dejansko poklicat v Slovenijo, sem rekel, da ni šans, da bo račun za telefon več kot medical bill, sploh ker bom klical sredi noči in bom verjetno pol ure na čakanju. No, šlo je takole:

1. Poklical na telefonsko številko NLB Vita Tujina, se je v 3 sekundah javila prijazna (mislim, da je bila) Valentina, ki je takoj vprašala, če me ta klic veliko stane (Ful!) in me preusmerila na Viber. (Pametno!)
2. Na Viberju sem dal vse svoje podatke, zavarovalno polico, točno lokacijo in kaj je z mano narobe.
3. V roku 10 min so javili seznam klinik/bolnic, kamor lahko grem.
4. Jim javim, da grem v Ocean Clinic in oni še pred mojim prihodom pokličejo tja in uredijo vse, kar je potrebno za to, da meni ne bo potrebno krit nobenega stroška. In to je to.

Draga NLB Vita Tujina, če vam slučajno zaračunajo tale xray pljuč, jim rečte naj si ga zatlačijo v rit, ki je nimajo zadaj, ampak zrcalno na drugi strani!

Mi pa dalje. Imamo še 14 dni in če se zdaj res vsi postavimo, potem gremo all in do konca.

Avtor: Mic Melanšek, Povsod je lepo (Naša mala nočna mora - Povsod je lepo)